..

.

. 

Impresije so moja druga samostojna fotografska razstava. So plod niza spontanih, na trenutke že nekoliko fatalistično obarvanih dogodkov. Ideja o razstavi je zrasla iz prijateljskega namiga in dokaj hitro smo jo umestili v prostor in čas. Zahvaliti se moram Iztoku, Dušanu in Darji, da je vse steklo enostavno in hitro.

.

.

..

 .

. 

Svitovci smo za Mesec fotografije 2009 sestavili člansko pregledno razstavo, ki je bila oktobra na ogled v Muzeju novejše zgodovine Celje. Škoda bi bilo, da je ne bi, preden jeseni sestavimo novo pregledno razstavo, še postavili v ogled, zato sem se dogovorila s City centrom Celje. Od prejšnjega tedna do konca meseca julija stojijo naši Utrinki v avli City centra Celje, med Hervisom in BigBangom. Na pregledni razstavi lahko sodeluje vsak član društva z eno fotografijo. Tokrat smo jo obogatili z dvema vitrinama, kjer so razstavljeni še društveni pokali in nekaj del v paspartujih.

Vabljeni k ogledu!

.

.

..

.

.

.

V Svitovskem fotografskem gnezdu občasno dobimo kakšno kost v glodanje  za domačo nalogo. Sicer fotografsko, ampak na koncu izpade vse prej kot ozko gledanih nekaj preprostih škljocev na sprožilec. Vedno se mi je zdelo, da obstajata dve sorti fotografov; ene sem poimenovala lovci (saj dejansko lovijo trenutke, ki jih opažajo okoli sebe), druge pa kreativci (ker z določenim vložkom ustvarjalnosti pride do projektnega dela). Tovrstne domače naloge torej spodbujajo  še pri lovcih tisti kreativni impulz, ki steče zavoljo miselnega procesa od ideje prek priprave do izvedbe. Dobre ideje se sicer lahko porodijo na travniku, izvedba pa običajno ne leži tam in čaka na nas, da jo dokumentiramo.

Dolgo sem pustila blog v mirovanju. Morda mu prija malo manj uzurpacije, jaz pa tudi nekako kar nisem našla tiste kvalitetne pol ure miru, da bi izlila misli in ideje na virtualni papir. Med tem se je sicer nabral zajeten kup sprotnih utrinkov in idej, ki si jih včasih zavoljo tatinske pozabljivosti  spišem po kratkih alinejah v beležko. Polna stran v oguljenem zvežčiču jih je že.  Tokrat se bom dotaknila teme, ki je za vsem medijskim pompom zdaj že nekoliko passe. Očistili smo namreč našo krasno deželo.

Odštevanje v procesu. Še šest dni, pa bom ponovno ena izmed … tistih, ki včasih ne morejo spati zaradi službenih skrbi ... tistih, ki oddrvijo skoz enaka jutra v ponavljajoče se dni … tistih, ki imajo s čim po kruh v trgovino, ko utegnejo … tistih, ki morajo prispevati velikemu bratu kos pogače, da lahko preživijo tudi ostali. Nekakšen ponotranjen vesoljni red ves čas teži k balansu; tehtnica se ti morda kdaj res nevarno nagne levo ali desno, a sčasoma dojameš vse pluse določenega minusa in vse minuse navideznega plusa. Kitajci so to dobro strnili v svojo filozofijo jina in janga (ki smo jo zahodnjaki s površnim razumevanjem preko značilnega črno belega simbola povzdignili v pop ikono, kot npr. še da Vincijev kanon proporcev ali pa sam Einstenov ksiht), kar se sicer poenostavlja na moški in ženski princip, v svojem bistvu pa predstavlja dinamično dvojnost, neprekinjeno medsebojno interakcijo in dopolnjevanje navideznih nasprotij v harmonično celoto.

Letim in nisem sama. Nežno drsenje nad puhasto belino pokrajine na sapi pohlevnega vetra. Le neznatne senčne nianse namigujejo o zgodbah, ki jih pod zasneženo pokrajino čuva zemlja. Trenutek spokojnosti, sanjave misli o letenju, ki nas, tiste brez kril, že od nekdaj po malem nagajivo žgečkajo.

Spomnim se, kako sem nekje daleč nazaj v sanjah prenehala moreče padati v nedefinirano globino in se z leti naučila leteti. Leteti na vse mogoče načine, sprva čisto po čarovniško, sčasoma sem se priučila plavalnih zamahov, pozneje le še lahnega odriva od tal do občutka breztežnosti, nemalokrat s prav posebnim doživljanjem pokrajine, ki se je znala tektonsko spreminjati globoko pod mano in me navdajala z vsemogočnimi občutki. A nikoli ni nihče znal leteti z mano.

.

(Tokratni zapisek je, romantičnemu začetku navkljub, namenjen lastnikom fotoaparatov, predvsem Canonašem. In seveda vsem ostalim firbcem, ki bi jih utegnilo zanimati, zakaj se mi je po malem podrl svet.) 

Nebo v debelih zavesah obilno nasipava snežene flocne, na že nekoliko starikav sneg se beli mehka puhasta odeja. Krasno, oblečem otroka, vzamem fotoaparat in gremo uživat, dokler od utrujenosti ne bova več zmogla. Sobota je, prav malo mi je mar, če zapade cel meter snega, nikamor ni treba z avtom, lahko se prepustim pristnemu veselju in se po otroško izživljam na snegu s svojim skoraj štiriletnim kompanjonom.

.

.

.

Že lep čas nisem bila pridna za pisanje, ampak temu bi jaz raje rekla kreativno zatišje. Nabiranje materiala, ki potem, v kakršnikoli obliki že, čez čas izbruhne na dan. Recimo temu valilna doba, da bo zanimiveje. Iz ne prav hudo starega naftalina sem zvlekla svoje izpiske iz knjige Zavedanje (Anthony de Mello), da nanje oslonim svoje misli. Priporočam vsakomur v razmislek, čeprav se bo marsikomu zdela težko razumljiva, saj nas preprosto niso nikoli učili tovrstnega razmišljanja. Za začetek bi moral vsakdo znati izstopiti iz sebe in se videti z očmi zunanjega opazovalca. Ko se znajdeš v situaciji, da večini misli iz te knjige prikimaš, si najbrž šele na začetku male šole življenja, za nameček pa se okolici zdiš vsaj rahlo trčen, če ne že popolnoma zablodel. Drugačnost v družbi nikoli ni bila prav dobro sprejeta, je pa kljub vsemu, v kolikor se ne sprehodi v napačno smer, tista skrita gonilna sila evolucije.

Torej, v nadaljevanju nekaj grobo povzetih misli iz omenjene literature:

"Duh časa, duh, ki skozi časovno okno prihaja k nam... " ta meni prav posebno ljub komentar naslovne fotke jo je krstil z imenom Zeitgeist. Ker ga je ravno zaradi poenostavljenega dobesednega prevoda prav škoda prevajati v "duh časa" (lat. genius saeculi), tudi v slovenščini ostaja ... Cajtgajst.

Všeč mi je, da zbuja pri opazovalcih diametralno nasprotna občutja. Od senzacije groze do nagajivih misli o strasteh na drugi strani šipe. In če niste vedeli, takšne pač so šipe črnih kuhenj, iz katerih je dan za dnem gosto dišalo po dimu ravno prav posušenih drv.

Zeitgeist kot pojem zaobjema splošno kulturno, intelektualno, etično, duhovno in politično vzdušje neke sociološko zaokrožene celote v daljšem časovnem okviru.