.

(Tokratni zapisek je, romantičnemu začetku navkljub, namenjen lastnikom fotoaparatov, predvsem Canonašem. In seveda vsem ostalim firbcem, ki bi jih utegnilo zanimati, zakaj se mi je po malem podrl svet.) 

Nebo v debelih zavesah obilno nasipava snežene flocne, na že nekoliko starikav sneg se beli mehka puhasta odeja. Krasno, oblečem otroka, vzamem fotoaparat in gremo uživat, dokler od utrujenosti ne bova več zmogla. Sobota je, prav malo mi je mar, če zapade cel meter snega, nikamor ni treba z avtom, lahko se prepustim pristnemu veselju in se po otroško izživljam na snegu s svojim skoraj štiriletnim kompanjonom.

.

.

.

Že lep čas nisem bila pridna za pisanje, ampak temu bi jaz raje rekla kreativno zatišje. Nabiranje materiala, ki potem, v kakršnikoli obliki že, čez čas izbruhne na dan. Recimo temu valilna doba, da bo zanimiveje. Iz ne prav hudo starega naftalina sem zvlekla svoje izpiske iz knjige Zavedanje (Anthony de Mello), da nanje oslonim svoje misli. Priporočam vsakomur v razmislek, čeprav se bo marsikomu zdela težko razumljiva, saj nas preprosto niso nikoli učili tovrstnega razmišljanja. Za začetek bi moral vsakdo znati izstopiti iz sebe in se videti z očmi zunanjega opazovalca. Ko se znajdeš v situaciji, da večini misli iz te knjige prikimaš, si najbrž šele na začetku male šole življenja, za nameček pa se okolici zdiš vsaj rahlo trčen, če ne že popolnoma zablodel. Drugačnost v družbi nikoli ni bila prav dobro sprejeta, je pa kljub vsemu, v kolikor se ne sprehodi v napačno smer, tista skrita gonilna sila evolucije.

Torej, v nadaljevanju nekaj grobo povzetih misli iz omenjene literature:

"Duh časa, duh, ki skozi časovno okno prihaja k nam... " ta meni prav posebno ljub komentar naslovne fotke jo je krstil z imenom Zeitgeist. Ker ga je ravno zaradi poenostavljenega dobesednega prevoda prav škoda prevajati v "duh časa" (lat. genius saeculi), tudi v slovenščini ostaja ... Cajtgajst.

Všeč mi je, da zbuja pri opazovalcih diametralno nasprotna občutja. Od senzacije groze do nagajivih misli o strasteh na drugi strani šipe. In če niste vedeli, takšne pač so šipe črnih kuhenj, iz katerih je dan za dnem gosto dišalo po dimu ravno prav posušenih drv.

Zeitgeist kot pojem zaobjema splošno kulturno, intelektualno, etično, duhovno in politično vzdušje neke sociološko zaokrožene celote v daljšem časovnem okviru.

Jeseni breze s stopali šumijo,
ko v zlato listje jih obuvati hite.
Saj jeseni gozdovi se selijo.
Na jug za vetrom s pticami lete.

Dvanajsti oktober, Muzej novejše zgodovine Celje, v sklopu društvenega projekta Mesec fotografije smo otvorili še pregledno društveno razstavo (klikni TUKAJ za ogled celotnega info). Zapela nam je Edith Piaf (Nika Vipotnik), svoje sta povedala predsednik Marko Rebov in um. zgodovinar Matija Plevnik, podelili smo nekaj fotografskih nazivov, pojedli vse dobrote, se načvekali, predvsem pa sem kot vodja projekta zadovoljna zavoljo pohval glede postavitve razstave. Pisana mavrica življenja bo na ogled do 19. oktobra, pojdite za četrt urce nahranit domišljijo na naš pašnik.

Ex tempore je latinski izraz, ki označuje improvizirani gledališki performans (t.j. predstavo brez posebnih priprav), je pa tudi uradni termin za takojšnjo sodniško odločitev po zaslišanju. Izraz so si izposodili tudi fotografi, označuje pa fotografski natečaj, ki poteka v natančno definiranem časovnem obdobju (t.j. dan ali nekaj dni) na natančno določenem območju ali na podano tematiko.

V okviru meseca fotografije smo Svitovci izvedli ex tempore »Celje skozi oči fotografa«. V danem časovnem okviru je bil naš mali lump ves čas zraven mamice, pa sem ga, dokaj logično, uporabila za model v seriji, ki prikazuje, kako otrok doživlja mesto.

Ampak, dragi moji, če še niste vedeli (mea culpa, tudi moje sveže spoznanje), otroci so manipulacija! Serija mojih fotk je ob ocenjevanju odpadla na celi črti, kajti ta tematika igra na čustva žirije in je potemtakem pristranska, subjektivna, pocukrana in po meni neznanem in nerazumljivem nenapisanem pravilu neprimerna.

Torej, ne fotografirajte (srečnih) otrok za razstave. Vtaknite jih v družinski album in bodite cvetoči še dolga leta, ko boste obujali spomine.

Ecco, naše "zavrnjeno" dete:

Med razmišljanjem, kakšen naslov naj nadenem foto zapisku o nenačrtovanem avgustovskem potepanju po Štajermarku, se mi je spontano prelila na ustnice tista evrovizijska "Ein bisschen Frieden" pevke Nicole. Le kako naj še lepše naslovim utrinke iz Frohnleitna, Kirchdorfa in Leobna?! Nisem ga še našla junaka, ki bi mi znal razložiti ta očitno le meni lasten fenomen polaganja melodij v usta. Ni prav redko, da zjutraj odprem oči in se znajdem v prepevanju trenutni situaciji primernega komada. Ki ga morda nisem slišala že par let, pa bo tisto dotično jutro prav namensko s svojim besedilom privrel iz mene. Nekdo me je že naslovil z vudu frik, stara mama je mnenja, da dobro obvladam čarovništvo, jaz pa lahko samo skomignem z rameni in navržem: taka pač sem.

»Ko bom velik in bom hodil v službo, koga bom pa jaz vozil v vrtec?«, me je vprašal pred kratkim sine. In »ko bom velik in bom avto vozil, se ne bom hotel naučit rikverc vozit«. Po tem sklepam, da bo stvari počel nekoliko po svoje. Da bo najbrž pilot space shuttla. In bo rikvercal raje kar naprej in naravnost po tistih skrivnostnih enajstih dimenzijah vesoljske tkanine. Kozmos je en tak posebno hvaležen pašnik za tiste buše, ki rade poglodajo še kaj drugega kot celulozo in klorofil. Bom zelo vesela, če bo sine znal videt, kaj je pod buhtečim zelenjem in razumet, kaj se s tem da početi. Torej nisem prepričana, da je preprost odgovor »boš vozil svoje otroke, če jih boš imel«, dovolj za glavico, ki je še odprta in dojemljiva za neskončne možnosti, preden jo sistemski duhovi po šolsko vržejo v kalup, podiplomirajo, podoktorirajo, zaposlijo in odnesejo kam na seznam pogojno izživetih.

Dolomiti so sestavni del Alpskega gorovja, ime pa so dobili po francoskem geologu Dolomieuju, ki je prvi raziskal mineral dolomit. Gorovje je mogoče raziskati po dolgem in po čez kar na kolesih, gorski prelazi z dih jemajočimi razgledi se dvigajo tja do 2500 mnv, seveda pa ga ni čez ustrezno začinjeno pohajkovanje med vrtoglavo odrezanimi vršaci. Mati Zemlja je imela pri kiparjenju Dolomitov definitivno hudo ustvarjalen dan. Lahko bi posedala po skalah in nikoli prenehala s tistim oh in ah tam nekje iz globin.

Nekaj vtisov s poletnega potepanja ... kjer sem spoznala tudi pokopališkega čuvaja na štirih tacah, s katerim sva se takoj ujela.  Cerkvice pa ... jah, kaj morem, lepo sooblikujejo harmonijo med naravno in kulturno krajino, preprosto pašejo na fotke ;-)